Pasijonska razstava Jožeta Bartolja

Vabljeni v Galerijo Sokolskega doma na ogled pasijonske razstave Jožeta Bartolja. 

Razstava bo na ogled do 8.5.2022. 

Sokolski dom je v času razstav odprt:
od torka do petka od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure
ob sobotah od 9.30 do 12.30 ure
ob nedeljah od 9.30 do 12.30 ure in od 17. do 19. ure

Likovno poglabljanje v tematiko križevega pota, ki Jožeta Bartolja nagovarja že vse od študentskih let dalje, se je v preteklem letu izoblikovalo v cikel Škofjeloški pasijon, v katerem lahko tako v ikonografskem kot likovnem smislu prepoznamo jasen in intenziven razvoj do sedaj prehojene slikarjeve poti ter dopolnjevanje, nadgrajevanje in poglabljanje njegovih ustvarjalnih iskanj. Odločitev za upodobitev prizorov postne spokorne procesije patra Romualda, kot je bila uprizorjena na škofjeloških ulicah in trgih v preteklih dveh desetletjih (ki jih je Bartolj tudi spremljal in fotografsko zabeležil), mu je omogočila svojevrstno sintezo njegovega slikarskega opusa. Odrešenjsko skrivnost Kristusovega trpljenja in smrti je tokrat predstavil skozi konkretne prizore škofjeloške procesije, torej skozi odrsko interpretacijo baročnega dramskega besedila. Izbrane prizore Kristusovega križevega pota in trpljenja (Pilatove obsodbe, zasmehovanja, kronanja) tako dopolnjujejo svetopisemski motivi Marije in Janeza, Judeža in hudiča ter motivi pasijonske procesije, med drugim angela, smrti, konjenika, bičarjev, križenoscev in spokornikov ter kapucina. Njegov slikarski nagovor gledalcu se tako pridružuje sporočilu kapucinskega pridigarja Marušiča in trudu številnih ustvarjalcev pasijonske odrske uprizoritve, da vodilni klic spokorne procesije »Ah človek, prov tojga Odrešenika pomisli« zazveni v bogati polifoniji, ki gledalca večplastno nagovarja in vabi ne le k premišljevanju Kristusovega križevega pota, ampak tudi k osebnemu razmisleku o temeljnih bivanjskih razpetostih slehernega med nami, vprašanjih življenja in smrti, greha in milosti, krivde in odrešenja.

Avtor nas sooča s temi vprašanji v sicer prepoznavni »bartoljevski« likovni govorici (utemeljeni predvsem na moči oz. izraznosti barve ter dialoga med likovno podlago in barvnim nanosom), ki pa je v tem ciklu doživela bogat razpon. Že sama izbira nosilca je zgovorna in dopolnjuje kulturnozgodovinsko dediščino Škofjeloškega pasijona: izbral je več sto let stara vrata orgelske omare iz Preserij pod Krimom, ki so jih ob postavitvi novih orgel v cerkvi zavrgli; desk ni grundiral, zato so na nekaterih mestih lepo vidni sledovi časa in človeških rok. Na te lesene nosilce večjih dimenzij je suvereno umestil celopostavne figure pasijonskih oseb, ki jih je naslikal v realističnem pripovednem slogu, a jih je postavil na večinoma precej abstrahirano in na nekaterih delih celo neposlikano ozadje, tako da snovnost starih lesenih desk v dialogu z zabrisanimi, skicozno nanešenimi širokimi barvnimi potezami oz. ploskvami ustvarja specifično teksturo in daje nadih starinske patine. V nasprotju s tem se je pri slikanju oseb osredotočil na jasno pripovedno zgovornost tako v obraznih potezah in mimiki kot v kretnjah in postavitvi oz. drži teles ter anekdotični kompozicijski postavitvi večfiguralnih prizorov. Intenzivni čustveni poudarki so na nekaterih prizorih obrnjeni v notranje življenje oseb, drugje pa razprti v dramatično zunanje dogajanje, ki ga še stopnjujejo slikovite, dinamične poteze čopiča in na nekaterih prizorih celo gibi rok ali zasuki glav, združeni v več sekvencah.

K živosti prizorov prispevajo tudi portretno oblikovani obrazi, v katerih se lahko prepoznajo igralci pasijona, poleg tega pa nas na konkretno odrsko uprizoritev spominjajo tudi posamezni predmetni, kostumski in prostorski detajli, med drugim elementi odrske scenografije in škofjeloške mestne vedute. Pomemben likovni ključ za razumevanje, da gre za inscenirane prizore, so presenetljivo močne, žive barve, ki jih pri tradicionalnih upodobitvah križevega pota običajno ne najdemo. Ta svojevrsten likovni jezik tako poudarja uprizoritveni kontekst in nam razpira pasijonsko zgodbo v treh pomenskih dimenzijah ter nas vodi od odrskega dogajanja spokorne procesije do (molitvenega) premišljevanja Kristusove križevega pota, na katerem nam je učlovečeni Bog postal »v vsem enak, razen v grehu«, a je vzel nase ves naš greh, tako da se lahko na tem potu pridruži življenjski poti slehernika med nami – da bi se tako lahko vsak izmed nas prepoznal v odrešenjski zgodbi in zaživel na velikonočni način.

Jože Bartolj (1969) se je po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo vpisal na likovni oddelek Pedagoške fakultete v Ljubljani. Tam je leta 1997 diplomiral iz slikarstva na temo “Križev pot kot likovni organizem” pri prof. Zdenku Huzjanu. Že od začetkov se posveča predvsem sakralni umetnosti, pri čemer so prvine njegovega sloga zraščene s tradicijo najstarejših vplivov krščanskega umetniškega izročila. Ves čas tudi redno razstavlja in je imel do zdaj že več kot 40 samostojnih razstav, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah in likovnih kolonijah.

Bartolj je med drugim avtor slikarske opreme kapele v Psihiatrični bolnišnici v Ljubljani, kapele na Radiu Ognjišče v Ljubljani, slike v kapeli Lojzeta Grozdeta v baziliki v Stični, podob blaženih Antona Martina Slomška in Lojzeta Grozdeta v cerkvi ljubljanske župnije Koseze, Križevega pota v zimski kapeli župnije Štandrež pri Gorici, kapelice ob cesti v Prevojah pri Lukovici ... Stalne postavitve njegovih del so postavljene v Domu Matere Terezije v Ilirski Bistrici, kjer je na ogled dobršen del sakralnega opusa, na Radiu Ognjišče v Ljubljani, na Katehetskem uradu ljubljanske nadškofije in v župnijski dvorani v župniji Koseze.

 Bernarda Stenovec