Pavel Florjančič "V iskanju univerzalne lepote"
Pavel Florjančič "V iskanju univerzalne lepote"
31. 1. 2020
Tea O.
1067
Razstava
Vstop prost
Sokolski dom Škofja Loka, Združenje umetnikov Škofja Loka
Agata Pavlovec
Lokacija
Mestni trg 17, 4220 Škofja Loka
Prikaži na zemljevidu
Trajanje
Vabljeni v Galerijo Sokolskega doma Škofja Loka na ogled razstave slikarja Pavla Florjančiča.
Združenje umetnikov Škofja Loka, s podporo Občine Škofja Loka, podeljuje Pavlu Florjančiču Groharjevo nagrado za njegov življenjski opus in aktivno delovanje v društvu.
Razstava bo na ogled do 5. marca 2020.
Sokolski dom je v času razstav odprt:
od torka do petka od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure
ob sobotah od 9.30 do 12.30 ure
ob nedeljah od 9.30 do 12.30 ure in od 17. do 19. ure
Tihožitja veljajo za enega najpogostejših slikarskih motivov. Z njihovimi predhodniki se srečamo že na antičnih freskah in mozaikih, v samostojno slikarsko zvrst pa se tihožitja razvijejo iz tihožitnih detajlov na slikah nizozemskih slikarjev 15. stoletja v stoletju, ki je sledilo. V 17. stoletju doživi slikanje tihožitij v Holandiji, na Flamskem in v Španiji svoj največji razcvet, ki se mu pridruži tudi specializacija po ožjih vrstah: cvetlično tihožitje, tihožitje z glasbili, tihožitje z divjačino, kuhinjsko tihožitje itd. Od takrat dalje so tihožitja postala nekakšna stalnica med slikarskimi témami, priljubljena tako pri likovni publiki kot pri slikarjih, saj dopuščajo dovolj ustvarjalne svobode. Slikar namreč lahko sam zrežira in po svojem okusu sestavi sadeže, cvetje in druge predmete, ki jih bo naslikal, takšna kompozicija pa lahko postane ogrodje za razreševanje likovnih problemov, kar bi v le manjši meri lahko uresničil pri slikanju figure ali krajine. Tudi zato se v slovenski likovni umetnosti lahko slikarje, ki jih je pritegnila tematika tihožitja, najdemo med predstavniki vseh likovnih generacij, umetnostna zgodovina pa je med starejše avtorje najbolj impresivnih tihožitnih motivov uvrstila Ivano Kobilico, Ferda Vesela, Riharda Jakopiča, Ivana Vavpotiča, Vena Pilona, Franceta Pavlovca, Gojmira Antona Kosa, Gabrijela Stupico idr.
Iz povedanega najbrž ni težko zaključiti, zakaj je Pavel Flor¬jančič za osrednji slikarski motiv izbral tihožitja. Odločil se je za slikanje z oljnimi barvami na platno in za čim bolj verno, natančno slikarsko deskripcijo motivike. Florjančičeva tihožitja so naslikana na tako pretanjen in dovršen način, da nam prikličejo v spomin antično anekdoto, ki govori o tekmovanju grških slikarjev Zevksisa in Parazija. Zevksis je naslikal podobo grozdja, ki je privabila celo ptice, vendar ga je premagal Parazij, ki je na steno naslikal zgolj zastor, Zevksis pa mu je dejal: »No in zdaj nam pokaži, kaj si naslikal za tem.« Zapeljala ga je »prevara očesa«, saj je v optični iluziji videl nekaj resničnega. Za tovrsten slikarski postopek uporabljamo izraz trompe-l'oeil (francosko »preslepiti oko«).
Tihožitja Pavla Florjančiča bi lahko primerjali tudi s fotografijami ali pa govorili o fotorealizmu, toda avtor, ki za svoja slikarska vzorni¬ka priznava Jana van Eycka in Jana Vermeerja (prvi začenja niz slavnih nizozemskih slikarjev 15. in 16. stoletja, drugi pa velja za enega najpomembnejših holandskih slikarskih mojstrov 17. stoletja), nikakor ne želi tekmovati s fotografsko tehniko in drugimi oblikami sodobnega digitalnega podobotvorja. Zaradi zamudnega slikarskega postopka si marsikdaj samo pomaga s fotografijo. Pozoren pogled na tihožitja odkrije, da so naslikana v natančno opredeljenih, enkratnih svetlobnih razmerjih. Žarki sončne svetlobe, ki vnašajo dinamiko, saj se na primer ob stiku s steklenimi površinami spreminjajo v odbleske, in intenzivirajo barvni sestav, so bili med drugim značilni tudi za starejše Florjančičeve risbe s svinčnikom, ki prikazujejo arhitekturne ambiente. Difuzija svetlobe prispeva razpoloženjsko noto v tihožitni motiviki, ki je kar se da raznolika glede na sestave upodobljenih gojenih in travniških cvetlic, lončnic, sadežev, vinske trte, granatnih jabolk, češenj in grozdja, steklenih vaz, kozarcev, violine in drugih predmetov. Métiersko znanje in mojstrska realistična tehnika Pavlu Florjančiču omogočata brezhibno upodabljanje snovnosti. Svetloba je obsijala osrednji motiv, tja slikar usmerja tudi naš pogled, medtem ko se posamezni deli kompozicije ostali v senci, ozadja pa se zdijo zabrisana, kar prispeva k nekoliko skrivnostnemu vtisu. Sposobnost prepričljivega slikarskega ustvarjanja iluzije predmetnosti na površini platna Pavlu Florjančiču določata malone izjemno mesto v slovenskem likovnem prostoru.
ddr. Damir Globočnik, umetnostni zgodovinar in likovni kritik
PAVEL FLORJANČIČ
Rodil se je 11. avgusta 1947 v Virlogu pri Škofji Loki. V letih 1962–1966 je obiskoval Šolo za oblikovanje v Ljubljani (oddelek za uporabno grafiko pri prof. Marku Šuštaršiču). Študij je nadaljeval na Pedagoški fakulteti na oddelku za likovno vzgojo pri prof. Francetu Uršiču in prof. Marku Šuštaršiču. V letih 1970 do 1975 je poučeval likovno vzgojo na osnovni šoli v Škofji Loki. Leta 1975 je dobil status samostojnega kulturnega delavca – slikarja in leta 1977 državno štipendijo za študijsko izpopolnjevanje v Parizu. Od leta 1986 do 2008 je sodeloval z Galerie an der Prannerstrasse v Münchnu. Živi in dela v Škofji Loki kot svobodni umetnik, slikar.
Združenje umetnikov Škofja Loka, s podporo Občine Škofja Loka, podeljuje Pavlu Florjančiču Groharjevo nagrado za njegov življenjski opus in aktivno delovanje v društvu.
Razstava bo na ogled do 5. marca 2020.
Sokolski dom je v času razstav odprt:
od torka do petka od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure
ob sobotah od 9.30 do 12.30 ure
ob nedeljah od 9.30 do 12.30 ure in od 17. do 19. ure
Tihožitja veljajo za enega najpogostejših slikarskih motivov. Z njihovimi predhodniki se srečamo že na antičnih freskah in mozaikih, v samostojno slikarsko zvrst pa se tihožitja razvijejo iz tihožitnih detajlov na slikah nizozemskih slikarjev 15. stoletja v stoletju, ki je sledilo. V 17. stoletju doživi slikanje tihožitij v Holandiji, na Flamskem in v Španiji svoj največji razcvet, ki se mu pridruži tudi specializacija po ožjih vrstah: cvetlično tihožitje, tihožitje z glasbili, tihožitje z divjačino, kuhinjsko tihožitje itd. Od takrat dalje so tihožitja postala nekakšna stalnica med slikarskimi témami, priljubljena tako pri likovni publiki kot pri slikarjih, saj dopuščajo dovolj ustvarjalne svobode. Slikar namreč lahko sam zrežira in po svojem okusu sestavi sadeže, cvetje in druge predmete, ki jih bo naslikal, takšna kompozicija pa lahko postane ogrodje za razreševanje likovnih problemov, kar bi v le manjši meri lahko uresničil pri slikanju figure ali krajine. Tudi zato se v slovenski likovni umetnosti lahko slikarje, ki jih je pritegnila tematika tihožitja, najdemo med predstavniki vseh likovnih generacij, umetnostna zgodovina pa je med starejše avtorje najbolj impresivnih tihožitnih motivov uvrstila Ivano Kobilico, Ferda Vesela, Riharda Jakopiča, Ivana Vavpotiča, Vena Pilona, Franceta Pavlovca, Gojmira Antona Kosa, Gabrijela Stupico idr.
Iz povedanega najbrž ni težko zaključiti, zakaj je Pavel Flor¬jančič za osrednji slikarski motiv izbral tihožitja. Odločil se je za slikanje z oljnimi barvami na platno in za čim bolj verno, natančno slikarsko deskripcijo motivike. Florjančičeva tihožitja so naslikana na tako pretanjen in dovršen način, da nam prikličejo v spomin antično anekdoto, ki govori o tekmovanju grških slikarjev Zevksisa in Parazija. Zevksis je naslikal podobo grozdja, ki je privabila celo ptice, vendar ga je premagal Parazij, ki je na steno naslikal zgolj zastor, Zevksis pa mu je dejal: »No in zdaj nam pokaži, kaj si naslikal za tem.« Zapeljala ga je »prevara očesa«, saj je v optični iluziji videl nekaj resničnega. Za tovrsten slikarski postopek uporabljamo izraz trompe-l'oeil (francosko »preslepiti oko«).
Tihožitja Pavla Florjančiča bi lahko primerjali tudi s fotografijami ali pa govorili o fotorealizmu, toda avtor, ki za svoja slikarska vzorni¬ka priznava Jana van Eycka in Jana Vermeerja (prvi začenja niz slavnih nizozemskih slikarjev 15. in 16. stoletja, drugi pa velja za enega najpomembnejših holandskih slikarskih mojstrov 17. stoletja), nikakor ne želi tekmovati s fotografsko tehniko in drugimi oblikami sodobnega digitalnega podobotvorja. Zaradi zamudnega slikarskega postopka si marsikdaj samo pomaga s fotografijo. Pozoren pogled na tihožitja odkrije, da so naslikana v natančno opredeljenih, enkratnih svetlobnih razmerjih. Žarki sončne svetlobe, ki vnašajo dinamiko, saj se na primer ob stiku s steklenimi površinami spreminjajo v odbleske, in intenzivirajo barvni sestav, so bili med drugim značilni tudi za starejše Florjančičeve risbe s svinčnikom, ki prikazujejo arhitekturne ambiente. Difuzija svetlobe prispeva razpoloženjsko noto v tihožitni motiviki, ki je kar se da raznolika glede na sestave upodobljenih gojenih in travniških cvetlic, lončnic, sadežev, vinske trte, granatnih jabolk, češenj in grozdja, steklenih vaz, kozarcev, violine in drugih predmetov. Métiersko znanje in mojstrska realistična tehnika Pavlu Florjančiču omogočata brezhibno upodabljanje snovnosti. Svetloba je obsijala osrednji motiv, tja slikar usmerja tudi naš pogled, medtem ko se posamezni deli kompozicije ostali v senci, ozadja pa se zdijo zabrisana, kar prispeva k nekoliko skrivnostnemu vtisu. Sposobnost prepričljivega slikarskega ustvarjanja iluzije predmetnosti na površini platna Pavlu Florjančiču določata malone izjemno mesto v slovenskem likovnem prostoru.
ddr. Damir Globočnik, umetnostni zgodovinar in likovni kritik
PAVEL FLORJANČIČ
Rodil se je 11. avgusta 1947 v Virlogu pri Škofji Loki. V letih 1962–1966 je obiskoval Šolo za oblikovanje v Ljubljani (oddelek za uporabno grafiko pri prof. Marku Šuštaršiču). Študij je nadaljeval na Pedagoški fakulteti na oddelku za likovno vzgojo pri prof. Francetu Uršiču in prof. Marku Šuštaršiču. V letih 1970 do 1975 je poučeval likovno vzgojo na osnovni šoli v Škofji Loki. Leta 1975 je dobil status samostojnega kulturnega delavca – slikarja in leta 1977 državno štipendijo za študijsko izpopolnjevanje v Parizu. Od leta 1986 do 2008 je sodeloval z Galerie an der Prannerstrasse v Münchnu. Živi in dela v Škofji Loki kot svobodni umetnik, slikar.
