Pasijonski dan
Pasijonski dan
1. 3. 2018
Tea O.
4333
Termini
09.03.2018 (petek) ob 19:00
V petek, 9.3.2018, ob 19.00 vabljeni v Sokolski dom Škofja Loka na Pasijonski dan:
- predstavitev Pasijonskih doneskov 2018/13 s predavanjem Ivanke Kronawetter-Starman o postnih prtih na avstrijskem Koroškem
- odprtje slikarske razstave Marte Jakopič Kunaver
- ter dokumentarne razstave Škofjeloški pasijon – Processio Locopolitana.
Razstavi bosta na ogled do 4.4.2018.
Marta Jakopič Kunaver
Slikarski svet Marte Jakopič Kunaver je povezan s svetopisemsko motiviko in s poglabljanjem v duhovnost s sredstvi likovne umetnosti, posredno pa tudi z iskanjem vedrega, radoživega likovnega občutja, v katerem ni potrebno ločevati med harmoničnim utripom živahnih, optimističnih barv, igrive motivike in likovnih elementov in želeno slikarkino življenjsko ubranostjo. Marta Jakopič Kunaver je razvila prepoznaven likovni izraz, ki ga lahko razumemo predvsem kot osebno obarvane likovne meditacije o krščanskih motivih in simboliki, pravljičnih mitih in vsebinah, ki se vežejo nanje. Ti motivi so vsajeni v človekovo podzavest, zato jih lahko vselej prepoznamo, četudi slikarka pri motivni interpretaciji uporablja nekatere principe slikarskega modernizma, ki ne stremijo k podrobnemu pripovednemu ponazarjanju upodobljenega, temveč k oblikovanju slikovnega polja, pri katerem je vsakemu njegovemu delčku namenjena enaka slikarkina pozornost.
Nosilka razpoloženja na podobah Marte Jakopič Kunaver je barva, ki jo slikarka pogosto povezuje v sosledja, s pomočjo katerih ji uspe poustvariti vtis svetlobnega žarenja, kot ga srečamo pri barvnih steklih. Tovrsten ustvarjalni pristop je razumljiv ob dejstvu, da je tudi sama oblikovala več vitrajev, ki krasijo cerkve, kapele in druge sakralne ter profane javne prostore. Slikarski postopki, ki jih Marta Jakopič Kunaver uporablja, so različni: nanašanje barv s čopičem, polaganje nanosov barv enega vrh drugega, zlivanje tušev, lepljenje papirjev. Na ta način je poudarjena struktura barve, ki se tudi tedaj, ko je slikarka dopustila barvi, da si sama utre pot po površini papirja ali platna, ne podreja zakonom težnosti. Slike so zasnovane kot mozaična celota, sestavljena iz ritmično razporejenih barvnih akcentov, črtne risbe, pik in vzorcev. Sleherni delček kompozicij stremi k ravnovesju s sosednjimi delčki. Kot rečeno, Marta Jakopič Kunaver gradi svoje podobe s stopnjevanjem valovanja barv in prepletanjem razpoznavnih, abstrahiranih in nepredmetnih detajlov. Barva na slikah ni dekorativno pomagalo, temveč konstrukcijsko sredstvo.
Danes so najbolj pogost sakralni motiv Marte Jakopič Kunaver angeli, ki pojejo, igrajo na trobente, molijo. Naslikani so kot prijazna, tolažniška, smehljajoča bitja z mavričnimi metuljastimi krili. Stilizirana obravnava figur angelov in ozadja, arhaični obrazni tipi, poploščena iluzija prostora in barvitost nekje od daleč spominjajo na ljudsko umetnost.
Le pri Križevem potu in pri samostojnih upodobitvah Križanega, na primer na kompozicijah Drevo življenja in Tihi dialog, ni mogoče spregledati nekaterih izrazitih ekspresivnih poudarkov v interpretaciji figur in v barvah, s katerimi je Marta Jakopič Kunaver pospremila Jezusovo pot preko trpljenja do vstajenja. Motiv, ki velja za enega najpogostejših v krščanski umetnosti, je slikarka – podobno kot večina sodobnih sakralnih umetnikov – do neke mere oblikovala na samosvoj način, brez tesnega opiranja na nazarenske kompozicijske obrazce, ki so se uveljavili v 19. stoletju. V štirinajstih postajah Križevega pota ponazorjena drama Jezusovega fizičnega in psihičnega trpljenja, ki vodi k vstajenju, lahko odpira tudi pot do premišljevanja o našem življenju in njegovem smislu. Kolikor sploh to omogočajo izhodišča in orodja, ki jih ima na voljo likovna kritika, lahko vsaj zaslutimo, da slikarka v Jezusovem potovanju od ene do druge postaje svojega križevega pota, ni razbirala tragičnosti, temveč je v motivih zaslutila predvsem Kristusovo odrešilno duhovno prisotnost.
ddr. Damir Globočnik
- predstavitev Pasijonskih doneskov 2018/13 s predavanjem Ivanke Kronawetter-Starman o postnih prtih na avstrijskem Koroškem
- odprtje slikarske razstave Marte Jakopič Kunaver
- ter dokumentarne razstave Škofjeloški pasijon – Processio Locopolitana.
Razstavi bosta na ogled do 4.4.2018.
Marta Jakopič Kunaver
Slikarski svet Marte Jakopič Kunaver je povezan s svetopisemsko motiviko in s poglabljanjem v duhovnost s sredstvi likovne umetnosti, posredno pa tudi z iskanjem vedrega, radoživega likovnega občutja, v katerem ni potrebno ločevati med harmoničnim utripom živahnih, optimističnih barv, igrive motivike in likovnih elementov in želeno slikarkino življenjsko ubranostjo. Marta Jakopič Kunaver je razvila prepoznaven likovni izraz, ki ga lahko razumemo predvsem kot osebno obarvane likovne meditacije o krščanskih motivih in simboliki, pravljičnih mitih in vsebinah, ki se vežejo nanje. Ti motivi so vsajeni v človekovo podzavest, zato jih lahko vselej prepoznamo, četudi slikarka pri motivni interpretaciji uporablja nekatere principe slikarskega modernizma, ki ne stremijo k podrobnemu pripovednemu ponazarjanju upodobljenega, temveč k oblikovanju slikovnega polja, pri katerem je vsakemu njegovemu delčku namenjena enaka slikarkina pozornost.
Nosilka razpoloženja na podobah Marte Jakopič Kunaver je barva, ki jo slikarka pogosto povezuje v sosledja, s pomočjo katerih ji uspe poustvariti vtis svetlobnega žarenja, kot ga srečamo pri barvnih steklih. Tovrsten ustvarjalni pristop je razumljiv ob dejstvu, da je tudi sama oblikovala več vitrajev, ki krasijo cerkve, kapele in druge sakralne ter profane javne prostore. Slikarski postopki, ki jih Marta Jakopič Kunaver uporablja, so različni: nanašanje barv s čopičem, polaganje nanosov barv enega vrh drugega, zlivanje tušev, lepljenje papirjev. Na ta način je poudarjena struktura barve, ki se tudi tedaj, ko je slikarka dopustila barvi, da si sama utre pot po površini papirja ali platna, ne podreja zakonom težnosti. Slike so zasnovane kot mozaična celota, sestavljena iz ritmično razporejenih barvnih akcentov, črtne risbe, pik in vzorcev. Sleherni delček kompozicij stremi k ravnovesju s sosednjimi delčki. Kot rečeno, Marta Jakopič Kunaver gradi svoje podobe s stopnjevanjem valovanja barv in prepletanjem razpoznavnih, abstrahiranih in nepredmetnih detajlov. Barva na slikah ni dekorativno pomagalo, temveč konstrukcijsko sredstvo.
Danes so najbolj pogost sakralni motiv Marte Jakopič Kunaver angeli, ki pojejo, igrajo na trobente, molijo. Naslikani so kot prijazna, tolažniška, smehljajoča bitja z mavričnimi metuljastimi krili. Stilizirana obravnava figur angelov in ozadja, arhaični obrazni tipi, poploščena iluzija prostora in barvitost nekje od daleč spominjajo na ljudsko umetnost.
Le pri Križevem potu in pri samostojnih upodobitvah Križanega, na primer na kompozicijah Drevo življenja in Tihi dialog, ni mogoče spregledati nekaterih izrazitih ekspresivnih poudarkov v interpretaciji figur in v barvah, s katerimi je Marta Jakopič Kunaver pospremila Jezusovo pot preko trpljenja do vstajenja. Motiv, ki velja za enega najpogostejših v krščanski umetnosti, je slikarka – podobno kot večina sodobnih sakralnih umetnikov – do neke mere oblikovala na samosvoj način, brez tesnega opiranja na nazarenske kompozicijske obrazce, ki so se uveljavili v 19. stoletju. V štirinajstih postajah Križevega pota ponazorjena drama Jezusovega fizičnega in psihičnega trpljenja, ki vodi k vstajenju, lahko odpira tudi pot do premišljevanja o našem življenju in njegovem smislu. Kolikor sploh to omogočajo izhodišča in orodja, ki jih ima na voljo likovna kritika, lahko vsaj zaslutimo, da slikarka v Jezusovem potovanju od ene do druge postaje svojega križevega pota, ni razbirala tragičnosti, temveč je v motivih zaslutila predvsem Kristusovo odrešilno duhovno prisotnost.
ddr. Damir Globočnik
